Konjerejsko društvo BARJE

Šetlandski poni izvira iz Šetlandskih otokov, kjer so se njihovi predniki redili že v bronasti dobi. Pasma se je razvijala izolirano, saj na otočje ni bilo velikega priliva drugih kopitarjev.

 

Pasma je znana po moči, vzdržljivosti in preživetju v skromnih razmerah, saj so se skozi stoletja razvijali v mrzlih otoških zimah in z malo krme. Glede na klimatske razmere in rejske smernice sta se razvila dva tipa; robusten tip z daljšo glavi in lažji tip z manjšo glavo in tanjšimi kostmi.

 

Primarno so se uporabljali kot tovorni in jezdni konji. Prebivalci šetlandskih otokov so jih uporabljali za tovorjenje šote in morske trave. Sočasno so se uporabljali tudi za ježo. Sredi devetnajstega stoletja je Velika Britanija prepovedala delo otrok v rudnikih, s tem pa se je močno dvignilo povpraševanje po šetlandskih ponijih. Zaradi svoje robustnosti in majhne rasti, so bili primerni za delo v rudnikih. Ustanovilo se je več rej šetlandskih ponijev, ki so bazirale na reji ponijev za delo v rudnikih istočasno pa vplivale na razvoj in dvig populacije šetland ponijev v Veliki Britaniji.

 

Vzporedno z delovnimi poniji se je šetland poni razvijal tudi kot jezdni konjič za otroke, ter vprežni konj. Njegova vsestranska uporabnost in priljubljenost zaradi prijaznega karakterja je vplivala na to, da se je konec devetnajstega stoletja reja razširila iz Velike Britanije v Evropo. Zaradi vse večjega povpraševanje po šetlandskih ponijih v tistem času, se je v želji po reji kvalitetnih šetland ponijev ustanovila kobilarna Londonerry, v letu 1890 pa Shetland Pony Stud Book Society – izvorna rejska organizacija.

 

Danes se šetlandski poniji vzrejajo v večini evropskih držav in v svetu. Tudi v Sloveniji se reja šetland ponijev počasi razvija. Rejski cilj je robusten poni, ki pa je istočasno skladen in plemenit. Imeli naj bi dober značaj, pravilne in izdatne hode, primerni naj bi bili za delo pod sedlom kot v vpregi.

Osnovne značilnosti so:           

 

Višina v vihru 107 cm, možne vse barve razen pegavcev.

Glava naj bi bila ravnega profila s širokim čelom z majhnimi in dobro nasajenimi ušesi; oči velike, široke nosnice.

Vrat srednje dolg, dobro nasajen in dobro omišičen.

Telo srednje dolgo, široko in globoko, dobro oblikovan viher, pleča dovolj položna, prožen hrbet s kratkimi ledji, križ dolg in širok, zmerno pobit, z dobro nasajenim košatim repom.

Noge korektne in čvrste, z dobro izraženimi sklepi in čvrstimi kopiti.

 

Posebnost je njihova dvojna zimska dlaka, ki jih zaščiti v mrzlih vetrovnih zimah. Zaradi dobrega značaja so zelo primerni kot jahalni ali vprežni konji za otroke.

V Sloveniji je čistopasemskih ponijev malo, številčno jih izpodrivajo poniji brez porekla, ki pa so v tipu šetlanskega ponija. Čeprav reja čistopasemskih šetlandskih ponijev ni intenzivna in številčno močna, pa število le teh vztrajno narašča.

                                                                         
                                                                  Karolina Jamnik in dr. Matjaž Mesarič